Slovesnost ob 82. letnici tragedije na Bistriškem klancu

29. 7. 2024 Ivan M. 183
Tekst: Polona Meglič, fotografije: Mirko Kunšič in Polona Meglič
»Bilo je na svetega Jakoba dan, 25. julija 1942. Neki pijanček je v dopoldanskih urah prikolovratil po mostu čez Tržiško Bistrico, se sredi ceste zibajoč dodobra odkašljal, nato pa se srepnil in utrujenih oči zazrl v dekleta, ki so se pomenkovale pred bližnjo hišo, ter jih z zatikajočim se glasom pozdravil: ˝Sveti Jakob je patron, ki ne daje nič zastonj. Danes je sobota, jutri bo nedelja, svete Ane dan, ki naj za vse lepo bo praznovan.˝ Ena izmed deklet mu je prinesla kozarček žganja. ˝Janez, prezgodaj si začel praznovati. Semenj bo šele jutri, danes pa je treba delati, da nam bo jutri lepše.˝« S temi besedami začne delo Semenj na Bistrici Jože Vidic bralcem da slutiti, da je pred njimi žalostna povest.
Bistrica je majhna vas na Gorenjskem, skozi katero je v času 2. svetovne vojne peljala glavna pot od Bleda proti Kranju. V vasi so živeli predvsem kmetje, njihovo usodo pa je več stoletij krojila bližnja reka Tržiška Bistrica, ki jim je s poganjam žag in mlinov prinašala dodatni zaslužek. Bistrica spadala v župnijo Podbrezje, kjer je farni zavetnik sveti Jakob, ki goduje na današnji dan 25. julija. S krvavimi črkami pa se je v zgodovino tamkajšnjega prebivalstva zapisal 25. julij 1942.
V večernih urah 25. julija 1942 se je po cesti iz Bistrice (tedaj se je vas imenovala Feistritz) proti vasi Naklo peljal nemški osebni avtomobil, ki ga prestregla patrulja Kokriškega odreda (odred ustanovljen 18. junija 1942). »Patrulja II. bataljona Kokrškega odreda je v klancu nad Bistrico pri Kranju napadla nemški osebni avtomobil in ubila 2 policista, med njima kapetana, komandirja čete smučarskega policijskega oddelka. Pri njem je poleg orožja zaplenila tudi načrte za nemško ofenzivo proti partizanom na Gorenjskem. Avtomobil so partizani uničili.« V avtu sta bla komandir Max Schädlich (roj. 18. 10. 1900) in policist Werner Krapf (27. 8. 1909). V matični knjigi zapisano, da sta umrla ob 23.30, vendar se je to verjetno zgodilo že prej. Ta dogodek pa v tistih dneh ni bil osamljen primer napada partizanov na nemške avtomobile na Gorenjskem. Partizani so napadli tudi avtomobile v bližini Hrušice, med Zgornjimi Dupljami in Križami ter v Brodeh v Poljanski dolini. Posledično so 26. julija v Hrušici ustrelili 45, v Retnjah 21 ter v Brodeh 7 talcev.
Bes Nemcev po napadu na bistriškem klancu je bil hud. Na kraj dogajanja je kmalu po napadi prišla nemška kamionska in avtobusna policijska kolona, ki se je odpravljala proti Jelovici, in partizani so se morali hitro umakniti. Za njimi so se takoj pognali Nemci, a je bil njihov lov neuspešen. Sledilo je maščevanje nad domačini v bližnji vasi Bistrica. Izbrali so si tri najbogatejše hiše v vasi in iz njih nagnali družine, ločili može od žena in otrok. Nemci so nemudoma ubili devet moških, zažgali njihove domove in gospodarska poslopja. V vrsti za odstrel je stal tudi Peter Teran, ki pa ga je v zadnjem trenutku iz vrste potegnil nek nemški policist: »Moške, tudi mene na eno stran, ženske in otroke na drugo stran. Moške so odpeljali nekaj korakov proti gozdu in postavili v vrsto. Med seboj pa nekaj sušljajo. Mogoče so nas hoteli odgnati v gozd in tam postreliti, pa so se zbali partizanov, zato so se premislili in nas gnali čez dvorišče in most čez Mlinščico, ki je poganjala žago, za svinjak. Pred mostom, le nekaj korakov od stanovanjske hiše, me je visok policist, po govorici sodeč Korošec, prijel za roko in mi v slabi slovenščini rekel: ˝Fantek, ti ne boš šel s temi možmi, marveč z nami v Nemčijo. Gor bo boljše zate. Študiral boš, lahko boš šofer, doktor ali inženir.˝ Ta policist mi je rešil življenje, vendar s v tistem trenutku tega še nisem zavedal. Priključil me je ženskam in otrokom.« Pogorelo je pol vasi Bistrica, ogenj pa so ves čas stražili. »Ko so nas gnali po blatnem klancu, je pri nas začelo goreti. Prej so odvezali krave, teleta, konje in prašiče ter jih nagnali ven. Nekaj mladih prašičev in govedi so zaklali in naložili na tovornjake. Sami so si vzeli nagrado za zločin.« Domače talce so ukazali pokopati za Teranov svinjak, kasneje pa so bili z dovoljen okupatorja njihovi posmrtni ostanki preneseni v skupen grob na podbreškem pokopališču. Jože Vidic ob tem zapiše: »Policijski štab in gestapo na Bledu sat hitro ugotovila, da se policisti niso maščevali nad ˝pravimi˝ ljudmi, zato prizadetih družin niso več preganjali do konca vojne. /…/ V tem je bil vzrok, da žensk in otrok niso izgnali v taborišče in da so jim Nemci tako hitro dovolili prekop trupel.«
28. julija je sledil drugi krog nemškega maščevanja, ko so iz zapora v bližnjih Begunjah pripeljali 50 talcev in jih usmrtili na cesti, kjer so partizani nekaj dni pred tem napadli nemški avto.
Občina Naklo Vsako leto v spomin na padle pripravi spominsko slovesnost in tudi letos ni bilo nič drugače. Ob 19. uri se je v spominskem parku, ki je urejen nad regionalno cesto z igranjem slovenske himne začela letošnja slovesnost. V programu so sodelovali Častna četa Slovenske vojske, trobilni kvintet Slovenske policije in kvartet Ultima. Program je povezovala Katarina Meglič.
Po igranju himne smo k spomeniku položili vence Državnega sveta, Občine Naklo in Zveze združenj borcev za vrednote NOB Naklo. Slavnostni govornik je bil dr. Peter Gregorčič. V svojem govoru je poudaril naslednje: »Pred 82 leti je na Bistriškem klancu ugasnilo 59 življenj. Ta zločin pomeni najhujšo tragedijo, ki se je kadarkoli zgodila na območju občine Naklo. Nedolžni in ustreljeni talci so brez slovesa zapustili svojce, prijatelje, sosede in znance. Taka dejanja vedno rodijo bolečino, ki je ni mogoče pozabiti. Težko jo je sprejeti, še težje oprostiti. Pa vendar bolečina sčasoma rodi tudi spoznanja. Eno od njih je zagotovo, da moramo na tej zemlji živeti skupaj. Nihče ne sme biti v svoji bolečini, stiski ali krivici, ki se mu je zgodila, spregledan ali preslišan. Danes, 82 let kasneje, z obžalovanjem ugotavljam, da tisti, ki nam vladajo, pozabljajo, da morajo naslavljati vsakega izmed nas. Da nam morajo dajati občutek, da slišijo naše stiske, naše potrebe in naša hrepenenja. Da nas slišijo, kljub naši različnosti. Ker vladajoči tega ne znajo, ne zmorejo ali nočejo, postaja naša družba izrazito razdeljena. To onemogoča dialog med skupinami z različnimi pogledi na politična in družbena vprašanja. Te skupine se med seboj ne slišijo, predvsem se ne spoštujejo. Posledično se na obeh straneh razvija populizem, ki rojeva sovraštvo. Več populizma pomeni manj možnosti za implementacijo učinkovitih rešitev. Zato nam razpada zdravstveni sistem, peša nam izobraževanje, v javnem sektorju se vrstijo stavke, leto po hudih poplavah mnogi še vedno nimajo novega doma.
Da bi vladajoči odvrnili pozornost od teh velikih težav, ki dejansko bremenijo našo slovensko družbo, se zatekajo k uveljavljanju malih rešitev, ki jih izsilijo z družbenim "preglasovanjem". To poglablja občutek nemoči pri skupini, ki je preglasovana. Razdeljenost se poglobi. Prepad med skupinama z različnimi pogledi se poveča.
Politična večina velikokrat svojo (pre) moč ohranja s tem, da se zaklinja k izključevanju in se sklicuje na sovražni govor. Tega seveda prepozna le pri nasprotni stani. Retorika se dodatno zaostri. Konča se z omejevanjem svobode izražanja, kar je izjemno problematično, saj je prav svoboda izražanja predpogoj za obstoj svobodne demokratične družbe. Brez svobode izražanja namreč ni ne pluralnosti ne nadzornih mehanizmov, ki predstavljajo imunski sistem vsake demokracije.
Ne sovražni govor, pač pa institucije pravne države, ki tudi dobra tri desetletja po naši osamosvojitvi še vedno ne delujejo, so razlog, da se velika skupina naših sodržavljank in sodržavljanov neprestano čuti preslišane, spregledane in stisnjene v kot.
Premalo nas je, da bi bili na različnih bregovih. Slovenija in Slovenci premoremo toliko naravnih danosti in talentov, da bi lahko bili en najuspešnejših narodov v Svetu. Zato je vredno, da se potrudimo, stopimo skupaj ter se zavzamemo za sobivanje v naši različnosti.
 

https://youtu.be/akbnfrDYFho